Açores, kot je originalno ime tega arhipelaga, zajema devet manjših otokov: Corvo, Faial, Flores, Graciosa, Pico, Horta, Santa Maria, Terceira in São Miguel. Arhipelag je dobil ime po ptiču, ki so ga prvi obiskovalci otokov zagledali nad otočjem in so zmotno mislili, da gre za kragulja (açores). Kasneje so ugotovili, da gre za podvrsto kanje.
Otočje Azorov je bilo nenaseljeno do 15. stoletja, a še pred prihodom prvih priseljencev so portugalski pomorščaki na otoke pripeljali krave, koze in prašiče, da bi ugotovili, če je okolje primerno za življenje. Obenem so očistili rastje, ki je na gosto poraščalo deželo. Prvotni naseljenci so bili mešanica Portugalcev, Madeirčanov, muslimanskih zapornikov, zasužnjenih Afričanov, Francozov, Italijanov, Škotov, Angležev, Nemcev, Flamcev (Belgijcev), manjših kriminalcev, španske duhovščine, Judov, vojakov, vladnih uslužbencev, evropskih trgovcev in pridelovalcev sladkornega trsa. Zato se Azorčani, četudi so pod uradno portugalsko upravo, nimajo za Portugalce in so ponosni na svoje pisane azorske korenine.
Let za Azore smo ujeli z letališča v Lizboni in traja približno tri ure. Na otok São Miguel letala pristajajo v neposredni bližini mesta Ponta Delgada, letala lahko opazujete kar s hotelskega balkona. Ponta Delgada je prestolnica Azorov, otok São Miguel je dolg 65 km in je največji izmed devetih otočkov. Mesto Ponta Delgada je prepoznavno po velikih vratih, ki jih sestavljajo trije oboki iz 18. stoletja in so nekoč predstavljali glavni vhod v mesto – tam je cerkev in trg s pogledom na morje oz. ocean. V lično urejenih kavarnah dobite dobre domače sladice in odlično kavo za 0,70 €. Na splošno so njihove cene prijazne. Na tržnici na primer kupite tri manjše ananase za 2 evra, prijazen domačin vam bo dodal še kakšno banano za povrh. V ozkih uličicah, ki gredo križem-kražem in se dvigujejo proti novemu delu mesta, je mnoštvo butičnih trgovinic s tekstilom, oblačili, obutvijo, spominki, bakalajem, domačimi siri. Imajo pa tudi svoj nakupovalni center v katerem se vsak povprečni Evropejec počuti kot doma.
Mene so prevzele nizke bele hiše in v mozaiku izdelani pločniki – vsaka ulica ima drugačen vzorec v črno-beli barvi, tako kot je to v Lizboni. Bazalt in apnenec si podajata roke in to tako, da so Azorčani dali Lizbončanom bazalt, oni njim pa apnenec tako da ni šlo za kupčijo, temveč za dobrososedsko izmenjavo.
Pravijo, da se tukaj rojeva vreme Evrope, kar smo občutili že ob prihodu – sonce je hipoma zamenjal droben dež, potem nas je zavila gosta megla, da bi nas v nekaj urah razčesal veter. Slednji je tukaj stalnica in veliko prispeva k vremenskim nihanjem. To imejte v mislih ob pogledu skozi okno – naj vas pri raziskovanju otoka ne ustavi jutranji dež, ker boste na drugem koncu otoka lahko deležni prijaznega sonca.
Kaj obiskovalec najprej opazi, ko se razgleduje po azorski pokrajini? To so lično »izrezani« pašniki na katerih se pasejo črno bele krave, ali bolje – kravice. Na vzhodnem delu otoka je videti tudi konje in tu pa tam koze, prašičev nismo videli, čeravno so v prehrani najbolj cenjeni in zaželeni. Ker imajo veliko rib in hobotnic je to tisto, kar najraje jedo turisti, domačini pa imajo raje govedino in svinino. Kakorkoli, juha je najbolj priljubljena azorska jed, ki je na mizi tudi dvakrat na dan – bolj ko je gosta, boljša je. Zaradi obilice mleka imajo na otokih razvito mlečno industrijo ter znane sire. Mesto premore precej restavracij z raznovrstno ponudbo, tudi vzhodnjaške hrane, za najbolj številčne Ameriške turiste je tu našel svoj prostor Mc ̓Donalds. Za ameriške turiste so zgrajeni hoteli z opremo, ki ustreza obsegu njihovih teles (prilagojene so jim postelje, stoli, stranišča…). Na teh potresnih tleh ni nebotičnikov, hiše so v glavnem enonadstropne, z dvoriščem in brez vrtov. Teh niti ne potrebujejo ker so povsod hortenzije, ki bogato cvetijo in služijo kot meje med pašniki.
Na splošno so se po prvotnem čiščenju tal razrasle nekatere invazivne rastlinske vrste, ki so jih prinesli priseljenci, zdaj pa se domačini trudijo, da bi omejili njihovo rast. Po več stoletij vzgoje monokultur so domačini ugotovili, da se te ne obnesejo, saj jih rade uničijo bolezni. Biotska raznovrstnost je osiromašena, poleg divjega zajca in perjadi te kaj večjega ne more presenetiti niti sredi najbolj zaraščenega gozda. Azori imajo vsaj dve endemični vrsti ptic. Azorski kalin (Pyrrhula murina) ali Priolo je omejen na ostanke gozda laurisilve v gorah na vzhodnem koncu São Miguela in ga je BirdLife International razvrstil kot ogroženega. Monteirov strakoš (Oceanodroma monteiroi), ki ga je znanost opisala leta 2008, je znan po tem, da se razmnožuje na samo dveh lokacijah na otokih, vendar se lahko pojavi širše. Pred kratkim je bila opisana tudi izumrla vrsta sove, otus São Miguel (Otus frutuosoi), ki je verjetno izumrla po naseljevanju ljudi zaradi uničenja habitatov in vnosa tujih vrst. Na Azorih je tudi endemični netopir Nyctalus azoreum, ki je nenavaden po rednem hranjenju čez dan.
Najljubši kotički za doživetje narave so parki. Ne le v mestu, tudi zunaj njega, na različnih koncih otoka obstajajo parki, ki so jih zasnovali botaniki ali ljudje, ki imajo radi drevesa in rože. Priporočam obisk parka Terra Nostra na jugovzhodu otoka (področje Furnas) in park Antonia Borgesa v mestu Ponta Delgada. Tam se sprehodite med ogromnimi fikusi, novozelandskimi praprotmi, rožami, »papirnatimi drevesi« čigar skorja se lupi in je tako tenka in mehka kot najfinejši papir …
Azorčani so od nekdaj radi trgovali, saj otoki ležijo 1500 km od Lizbone in 3900 km od vzhodne obale Amerike zato so se pri njih ustavljale ladje na poti med Starim in Novim svetom. Zaradi izjemno ugodne klime z blagimi zimami in vlažnimi poletji so na otokih nekoč gojili pomaranče, danes pa so edini, ki v Evropi gojijo ananas (drobni so, a izredno sladkega okusa) ter črni in zeleni čaj blagega vonja in arome. Ljubitelji čaja obiščejo domači muzej in nasade čaja Gorreana z dolgoletno tradicijo. Manufakturo čaja so zagnali leta 1883 in še danes deluje, čaje lahko poskusite in jih kupite v njihovi v lični trgovini. Na Azorih gojijo tudi kvalitetne, ročno zavite cigare, ki so precej cenejše od tistih kubanskih.
Otočje leži na potresnem področju, na prelomnici treh plošč: ameriške, evropske in severnoafriške, pod njimi se še kuha magma. Ker so otoki vulkanskega porekla, so obale bogate s klifi in plažami s črnim peskom. Površinskih rečnih tokov skorajda ni, zato je veliko geotermalnih izvirov, ki jih koristijo v turistične in zdravilne namene, vedno bolj pa kot vir energije. Otok Flores je, pravijo, stoodstotno energetsko samozadosten, toplotno energijo geotermalnih izvirov koristijo že dobro desetletje.
Kdo rad hodi, ima na São Miguelu na voljo množico poti: na zahodnem delu otoka je speljana lepa razgledna pot med sedmimi jezeri in skozi gozdove japonske cedre. Divji ingver oblega vse poti in s hortenzijam in azalejami tekmuje za življenjski prostor. Hoja med kraterji nas pripelje do najbolj znane točke Vista do Rei od kod se ponuja prelep pogled na veliko modro in zeleno jezero, a le če vam pogled ne zastre megla. Ta je bila kriva, da se je tukaj zgrajen hotel najvišje kategorije znašel v rdečih številkah in je v nekaj letih prisil lastnike v bankrot – od prekrasnih razgledov ni bilo nič, saj sta se večji del leta jezera skrivala v objemu megle. V samem kraterju vulkana Sete Cidades je bilo nekoč sedem vasic, a jih je zalila voda in je ostalo samo še najvišje – da bi ga obvarovali pred poplavo, so iz jezera speljali kanal v ocean kamor zdaj odteka odvečna voda. Nedaleč je kopališče črne bazaltne faje z naravnimi bazenčki in vasice Mosteiros, kjer je kopanje možno le v času oseke in če ni visokih valov. Na južnem delu otoka je vasica Furnas, znana po zelenorumenem jezeru in enemu najlepših botaničnih parkov Evrope, Terra Nostra, s številnimi rastlinami iz vsega sveta. Tukaj lahko poskusite enolončnico kuhano v vroči zemlji s pridihom žvepla – zelenjava z mesom vam bo gotovo teknila.
Azorski arhipelag je predvsem zanimiv za geologe čeravno se nanje vedno bolj odpravljajo turisti željni miru in odmaknjenosti od hitrega civilizacijskega ritma. Napovedujejo, da bo v nekaj letih to ena izmed najbolj zaželenih (in dragih) turističnih destinacij. Turisti smo kot kobilice, radi bi v kratkem času zaužili čim več, a morda bodo domačini našli pravo mero med hitrim zaslužkom in trajnostno naravnanostjo. Azori so in bodo ostali vmesna postaja trgovcev in osvajalcev med Starim in Novim svetom, a še bolj kot to me radosti, da so tukaj delfini in kiti glavači našli svoj dom.
Miomira Šegina, avtorica teksta in fotografij
02.02.2023
