Človek in voda, odziv na dokumentarni film DAMBUSTERS: ZAČETEK REVOLUCIJE REK
Kdaj se je človek začel do narave obnašati prevzetno, izkoriščevalsko in brez občutka krivde? Se je to začelo z rastjo potreb in potrošnje, z željo po izrabljanju nečesa, kar se samo ne more braniti in je vsem na voljo? Pravzaprav si je bilo treba naravo prilastiti, se imenovati njen »skrbnik« v slabem pomenu besede, ko se pod cvetličnim vzorcem lepih besed skriva le pritlehna želja po moči in bogatenju.
Vsak čas ima svoje vladarje, njihova moč ni vedno v sorazmerju z modrostjo in vedenjem, kako ravnati z drugimi – z naravnimi in človeškimi viri. Če smo po drugi svetovni vojni gradili nov svet po zmagi svobode nad fašizmom, na ruševinah in krvi padlih žrtev, nismo imeli veliko izbire, saj se je industrija pokazala kot odrešilna bilka za hiter razvoj porušenih ozemelj. Vendar danes, ko smo dosegli, hočemo verjeti, najvišji razvoj civilizacije, bi bil čas, da se ozremo naokoli in razmislimo, koliko nas je ta skok stal čistega zraka, vode in tal? Posledice tega čutimo predvsem v vedno slabšem zdravju, pojavi novih bolezni, ki prizadenejo kako otroke tako tudi odrasle. Koliko se radi vzdigujemo v svoji ošabnosti nad naravo, toliko smo sebi naredili škode s tem, da smo svoje potrebe in potrošnjo napihnili nad vsako razumno mero. Kaj naj si mislimo ob svetovnih opozorilih glede pomankanja energijskih virov, klimatskih spremembah in ideje o zelenem razvoju ne da bi se preizpraševali, ali si želimo tega, zares? Ni elektrike? Kaj za to, bomo pa razvili »zelene« avtomobile enormnih velikosti, električne skiroje, kolesa in vse, kar je mogoče poganjati z elektriko! Na srečo imajo naravna bogastva svoje omejitve, če jih že mi nimamo, drugače bi se verjetno razpočili od vsega, kar bi hoteli imeti. Ne vidimo, da nam razen smeti in rdečih številk na računu, ne ostane prav veliko. Za to obstaja tolažba – sprehod in pogovor z naravo. Slovenci smo ljubitelji gora, to je že res, vendar je ta ljubezen omejena, če ne vidimo rek, ne vidimo bližnjega parka ali sosednega gozda. Naravo ljubiš kot celoto, če jo imaš res rad.
Ob ogledu filma Dambusters smo dojeli, da smo v času gradnje hidrocentral zgradili veliko jezov, ki danes niso več v uporabi, zanje nihče noče več skrbeti, vztrajajo kot tujek kar tako, naravi (vodnim bitjem) pa delajo škodo. Že več desetletij. Tega problema so se najprej lotili v Ameriki, ko je Lura Wildman začela z akcijo podiranja teh pregrad. Mlada biologinja Pao Fernandez Garrido je z enako vnemo začela akcijo ozaveščanja Evropejcev in je kmalu nastalo gibanje, ki na te zastarele in neuporabne ostanke preteklosti opozarja politike in voditelje držav. Spremembe se ne dogajajo od danes do jutri, a se vendarle najdejo odločevalci odprte glave in pristnega odnosa do okolja, ki dajo svoj pečat spremembam. Tako so se začeli podirati jezovi v Franciji, Španiji, na Finskem, v Črni Gori, Romuniji in drugod. Pri tem pa ne gre samo za reševanje rib, temveč za ozelenitev celega področja, ki je bilo desetletja pod vodo in je bilo uničeno z umazanijo ter blatnimi sedimenti. Aktivisti so rekam vrnili njihov svobodni tok z meandri v katere se je lahko zlivala, brez škode za ljudi. Največja težava povsod, kjer je prišlo do poplav, je ta, da so se zemljišča ob rekah tako močno pozidala, da za reke ni ostalo dovolj prostora. Zato bomo morali prisluhniti naravi, njenim zakonitostmi in ciklusom, da bi lahko živeli v sožitju in v harmoniji, ne le z naravo, temveč prav tako drug z drugim.
Miomira Šegina
1.12.2024