Malo je knjig, ki na tako luciden in obenem vsakdanji način ujamejo zgodovino žensk, čarovnic, zdravilk, mam in hčera kot je to uspelo Dubravki Ugrešić. Miti niso le zgodbe, velikokrat so temelj na katerem se gradi zgodovina sveta in kultura naroda, fascinantno pa je dejstvo, da so ženske kot spol v vseh delih sveta dojete kot podrejena, manjvredna ali nesamostojna bitja. Dubravka ne pozabi noben greh storjen ženski in pravi, da bo prišel dan, ko bo treba poravnati račune.
»Zdaj govorim v vašem jeziku, upam, da sem bila dovolj ilustrativna. Prepričana sem, da ste med branjem Jage babe za začetnike spregledali to nadrobnost: v mnogih pravljicah jaga baba spi z mečem pod glavo. V tekstu vaše avtorice sva odkrila marsikaj, a nikjer ni sledu o – meču!
Da se razumeva, jaz nisem kot vaša avtorica. Nisem spregledala meča, verjamem v njegov pomen. Še več, prepričana sem, da se nekje kopičijo računi, da se nekje vse zapisuje, da nekje obstaja neznansko obsežna knjiga pritožb in da bodo nekoč vsi računi poplačani. Kdove kdaj, ampak zgodilo se bo. Predstavljajmo si, da ženske (kar je zgolj zanemarljiva polovica človeštva, mar ne?), jage babe, potegnejo meče izpod svojih blazin in se lotijo poravnave računov. Za vsak udarec, za vsako posilstvo, za vsako žalitev, za vsako rano, za vsak pljunek, ki je priletel na njihove obraze. Predstavljajmo si samo, da se iz pepela dvignejo vse sežgane indijske neveste in vdove ter krenejo po svetu z izdrtimi meči v rokah. Predstavljajmo si vse tiste nevidne ženske, ki skozi omejujoče rešetke kukajo iz svojih platnenih bunkerjev – burk, ženske, ki si celo usta pokrivajo z zavesicami, medtem ko govorijo, jedo ali se ljubijo (ker so usta, ah, tako nečista, v usta marsikaj vstopa in iz njih marsikaj izstopa). Predstavljajmo si milijonsko vojsko »noric«, brezdomk, beračic: žensk z obrazi, ožganimi od kisline, ker je samooklicane moške pravičnike prizadel pogled na odkrit ženski obraz; predstavljajmo si vojsko žensk, katerih življejne je popolnoma v lasti njihovih mož, očetov, bratov; kamenjanih žensk, ki so preživele, in tistih, ki so izdihnile od rok mrhovinarske moške raje. Zamislimo si, da si vse te ženske spodrecajo krila in zgrabijo meče … Da za meče poprimejo milijoni prostitutk po vsem svetu, pa bele, črne in rumene sužnje, sužnje, ki jih preprodajajo na tržnicah mesa, sužnje, ki so posiljene, pretepene, ki sojim odvzete pravice, njihovih gospodarjev pa, kako nenavadno, nihče ni sposoben zgrabiti za ovratnik … Da krenejo sto tisoč deklic, ki so okužene z virusom HIV, ki so žrtve duševnih bolnikov, pedofilov, pa tudi lastnih zakonskih mož in očetov, da tudi one krenejo … Da krenejo afriške ženske, katerih vratovi so okovani s kovinskimi obroči; da gredo v napad ženske z odrezanimi klitorisi in zašitimi vaginami; da krenejo tudi ženske s silikonskimi prsmi in kolagenskimi ustnicami, z obrazi od botoksa in kloniranimi nasmeški; da krenejo tudi milijoni lačnih žensk, ki rojevajo lačne otroke … Da gredo v boj milijoni žensk, ki molijo k moškim bogovom in njihovim predstavnikom na zemlji, brezsramnim starcem s škrlatnimi, belimi, zlatimi in črnimi čepicami na glavah, s tiarami, z baretkami, arabskimi rutami, mitrami, s fesi in turbani, temi simbolnimi nadomestki za penis, temi »antenami«, preko katerih nemoteno občujejo s svojimi bogovi … Da vsi ti milijoni žensk – namesto v cerkve, džamije, svetišča in hrame, ki tako ali tako niso njihovi – krenejo v iskanje lastnega svetišča, svetišča jage babe, če so že svetišča tisto, brez česar ne morejo … Da se prenehajo klanjati moškim z okrvavljenimi očmi, ki so zakrivili smrti milijonov ljudi in ki jih še vedno povzročajo. Oni so tisti, ki za seboj puščajo človeške lobanje, potem jih bedasta ljudska domišljija obeša na ograjo osamljene starke, ki živi na robu gozda …
Jaz, Aba Bagay, pripadam »proletarkam«, babji internacionali, da jaz sem – tista tam!«
Dubravka Ugrešić (1949–2023): Odpirala teme, o katerih bi molčali
Umrla je pisateljica, literarna zgodovinarka, esejistka in prevajalka Dubravka Ugrešić (1949–2023). Njena dela so prevedena v več kot dvajset evropskih jezikov, prejela je številne mednarodne nagrade. Kritično pisanje o nacionalizmu in vojnih zločinih jo je iz rodne Hrvaške pognalo najprej v Nemčijo, nato pa na Nizozemsko, kjer je tudi umrla.