Na gradu Rajhenburg pri Brestanici je bil po koncu druge svetovne vojne (1948) ustanovljen KPD – kazensko popravni dom za ženske. Te »prevzgojne ustanove« so obstajale še v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu. Grad so preuredili za sprejem obsojenk, v njegovi bližini so zgradili stavbo za zaposlene. Zapornice so iz Begunj z vlakom pripeljali 30. junija 1948 ob treh zjutraj in so morale v spremstvu miličnikov peš do gradu, kjer so jih namestili v sobe. Tri četrtine je bilo političnih zapornic, ena četrtina pa kriminalk, obdolženih za umor ali detomor. Ker so primanjkovale postelj, sta po dve obsojenki spali na eni postelji, nekatere pa na tleh položenih slamaricah. Celice so bile mrzle, tla kamnita. Ni bilo dovolj odej, brisač, spodnjega perila in robcev, obutve pa sploh niso imele. Konec leta je bilo v gradu KPD Rajhenburg 1.081 zapornic: 756 političnih in 325 kriminalk. Kapaciteta doma je bila le 600 oseb, ob koncu leta se je 1948 jih je v zavodu ostalo 705. Cilj dela z zapornicami je bila prevzgoja z delom: v podjetju »Pletilka« so šivale moške hlače, srajce, perilo in obleke za potrebe zavoda in paznic, v zavodu so delale v kuhinji, pekle kruh in vse vrste kmetijskih del. Številne so poslali na delo pri gradnji ceste »Bratstvo in enotnost«.
Večina sodnih procesov proti političnim zapornicam – če ne celo vsi – je bila montiranih. Pozneje je bila večina obsojenk rehabilitirana in spoznana za krivo obdolžene. V Rajhenburgu je bilo zaprtih veliko znanih Slovenk, med njimi tudi Ljuba Prenner in Angela Vode. Ali so bili ljudje, ki so podali lažne prijave iz maščevanja, koristi ali gole hudobije, kdaj sami obsojeni, ni znano.
Najbrž malo Slovenk in Slovencev pozna osebno zgodbo učiteljice, feministke in urednice revije Naša žena, Angele Vode.
Bila je izobražena, odprtega duha, pametna in socialno občutljiva. Rada je pomagala ljudem v stiski tudi takrat ko je sama potrebovala pomoč. Zaradi vere v drugačen družbeni red v kateremu bodo ženske in moški enakovredni in enakopravni, zagovarjala je ločitev ženske, ko družinsko življenje ni znosno ter druge napredne ideje. Najbolj se je zamerila katoliškim predstojnikom, ki so nanjo zlili, kot piše v svojih spominih, galode gnojnice in žalitev. Vzrok za njeno kalvarijo je bila knjiga Spol in usoda, ki jo je objavila leta 1936. Simone de Beauvoir je napisala tako knjigo deset let pozneje, ne da bi omenila Angelo. Kot pravi Zlata Pirnat Cognard je možno, da ni poznala feministke iz neke balkanske dežele. »Razlika med tema dvema deloma je opazna. Simone de Beauvoir je veliko govorila – preveč – o anatomiji. Angela je govorila o položaju ženske v sodobni družbi, o njeni vlogi v vsakdanjem življenju, in to z nežnostjo, ki je Simone de Beauvoir ni bila sposobna.« Že leta 1922 se je pridružila komunističnemu gibanju, saj so se ji upirale krivice, ki jih je človek lahko videl vsepovsod, zlasti če je imel preobčutljivo srce. »Nisem se pridružila socializmu zaradi znanstvenega študija in predvidevanja družbenega razvoja v bodočnosti kakor mnogi drugi, marveč me je gnalo v delavske vrste zgolj čustveno spoznanje, da je treba odpraviti krivice, in zato se je treba boriti, da se svet spremni.« Ko je prišlo do pakta Stalin-Hitler je prišlo med člani komunistične stranke do razdora. S tem paktom se Angela vode ni mogla sprijazniti in so jo leta 1939 izključili, a tudi sama ni več čutila, da je to njena partija, pravi Vida Tomič. Navkljub tem dogodkom pa se je Vodetova takoj vključila v odpor proti okupatorju in postala članica OF. Leta 1943 so jo zaprli Italijani, ko so ti kapitulirali, so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück, od koder je prišla v Ljubljano, močno izčrpana, jeseni 1944. A njena kalvarija se s tem ni končala. Leta 1947. je bila na Nagodetovem procesu obsojena na 20 letno zaporno kazen, po 6 letih težkega življenja v Rajhenburgu so jo izpustili. Umrla je maja 1985, aprila 1991 pa je bila zanjo tako usodna sodba Vrhovnega sodišča LRS iz leta 1947 razveljavljena.
Podobne usode doletijo ljudi, ki so neupogljivi, inteligentni in brez kompromisov. Nobeden sistem ne prenese drugačnega mišljenja od tistega, ki je proklamirano. Zato ljudi, ki izstopijo v bran resnici obsodijo na nevidnost, jim vzamejo možnost dela in jih ožigosajo kot nevarne in nezaželene. Vendar čas, ki je edini pravični sodnik, ne dovoli, da bi takšni ljudje zares umrli.
Aprila 1956 je bilo v KPD Brestanica še 230 obsojenk, julija so jih premestili v KPD Ig pri Ljubljani, ženski KPD v Brestanici so ukinili, a so istega leta odprli KPD za moške, tokrat odprtega tipa. Bili so nameščeni v urejeni pazniški stavbi in ne v celicah gradu kot prej ženske obsojenke. 13. januarja 1959 so ta zavod ukinili, namesto njega pa organizirali delovno naselje KPD Dob, odprtega tipa. 1966. leta je dala Občina Krško grad v upravljanje Turističnemu društvu Brestanica, ki ga je preuredil v muzejsko ustanovo.
Zakaj so bili takrat pogoji služenja kazni za ženske toliko slabši in ali je tako tudi danes? Kot da je treba žensko bolj kaznovati, ji povedati do kam lahko seže in kaj jo čaka, če prestopi trdo zarisano mejo. Sociolog Löic Wacquant opozarja, da je “splošno naraščanje zaporniške populacije v razvitih družbah posledica vse pogostejše uporabe kazenskega sistema kot instrumenta za obvladovanje socialne negotovosti in za brzdanje socialnih nemirov, ki so z neoliberalno politiko ekonomske deregulacije in krčenja državne blaginje nastali na dnu razredne strukture”. Kaznovalni sistem pa je tako, kot citirajo Wacquanta avtorice knjige Začasno bivališče: Na grad 25, Ig, postal največji motor socialne razslojenosti in kulturnega razlikovanja.
Mimi Šegina
26.2.2025
Vira: Zloženka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica: Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg, 1948-1966 ter knjiga Spol in upor, Zbrana dela Angele Vode, 1. knjiga
