Klic pomladi, Maximarket

Obleke z motivi fotografij Miomire Šegina, oblikovalka tekstila Mateja Čibej, maska Nastja Starič, manekenke Meta Černe, Suzana Bajić, Ela Šegina 

Obleka z odsevom

Bil je maj in koruza je živo zelenela. Sopara je visela v zraku kot pajčevina in ptiči so le za silo plahutali skozi nevidno. Petišovci in potem k Muri, k njenemu upočasnjenemu rokavcu naju je peljala cesta, ki je postala pot, nazadnje le še steza, komaj vidna v visoki travi. Za ovinkom je bila hrvaška meja, ki se ji je rogal v grm porinjen znak, najbrž pogrešan že leta. V gozdu visokih jelš sva se izgubila: enolična raskrižja so se ponavljala v neskončnost, tudi lovske hiške pribite visoko nad zemljo, so bile vse enake.  Rdeče zapisane rimske številke na prepereli skorji dreves so pletle mrežo navidezne varnosti, češ, le pojdita, saj se ne bosta zgubila. Navsezadnje pa tukaj vse poti vodijo k reki. Nekaj za visokim rastjem je brnelo in pritegnilo najino radovednost – star čebelnjak se je zagozdil pod drevesi, s kolesi v Murinih lužah, odločen, da tam počaka na večnost. Za zaveso čebeljega petja je naju čakala mrtvica – rečni komolec, ki se nikamor ne preriva, le počiva kot starec, utrujen od dolge poti.  Stali sta tam kot dvojčici. Sta bili jelši, topoli ali vrbi? Mehko zeleno so nad mrtvico trepetali listi v soparni meglici, tako gosti, da je pogled obstal na njej kot jezik na sladkastem, lepljivem medu. Čas, ki ga ni. Trepetanje iz onstranstva ujeto v koreninah, pod kalnim obrazom vode, gode svojo neslišno melodijo, ki gre mimo kladivca in nakovala, naravnost v možgane. Tišina, nevajena obiskovalcev. Mar je ta kriva, da človek gre zanjo, v vodo katere dno počasi zaduši korake in misli, da nazadnje pozabiš, kam si se namenil. Drevesa sta bila tam, na vodnem robu in se nagibala k svoji sliki. Dol. Mehko, skoraj brez vidne meje med trdnim in spolzkim, med zemljo in vodo. S to sliko sem tam pustila svoj pogled in, v zameno, vzela tišino vej.

Leto kasneje sem ju upodobila na obleki – na beli podlagi, z ruskim ovratnikom in rokavčki kot krilci, slika brez okvirja. Nekaj tiste breztežnosti in brezmejnosti je ostalo – obleka, ki je pritegnila pozornost najbolj nežnih dekliških src.

Obleka z modro lepotico – Velecvetno orlico

Čemšeniška planina je skrivnostno lepa pozimi, poleti pa zažari v cvetju, ki beži od visokoraslih bukev, in teče do hribovitega travnika, da se tam, radoživo utrujeno, odpočije. In koliko barv – rumene, rožnate, bele, vijolične… Vsa slikarska paleta zlita na zeleno podlago, nered, ki poživlja in ne sili k pospravljanju in urejanju. Oh, koliko nepotrebnega dela bi si naprtila, ko bi jim vsem hotela določiti ime in rod?! Nisem botanik, v naravi uživam kot Eva v raju, nevedna, a polnih čutov.

Z obleko sva eksperimentirali – bila je najprej zelo zaprta, a se nama z Matejo ni zdela popolna. Zato ji je Mateja snela ramena in ji dodala bel ovratnik in gumbke na beli črti,  vzdolž hrbta.  Ojačan krilni del ohranja krilu lepo obliko. Še posebej je obleka primerna za dekleta z nekaj oblinami, v kolikor imajo še rdečkaste lase pa še toliko bolj. Modro-vijolična barva je bila za naju z Matejo odkritje, obleko dopolnjuje še tridimenzionalna broška, mehka kot puh.

Z rdečo lilijevko na zeleni podlagi

Kras. Od Suhega vrha se je Nanos bočil in nam kazal mišice. Italija za ovinkom. Lep majski dan, ustvarjen za norčije. Otroka sta v nebo pošiljala papirnatega zmaja, veter ga je obračal sem in tja, kot bi hotel izzvati ptiče, naj se pomerijo z njim.  Zakaj imajo zmaji velike oči in strašljiv nasmeh, komu se posmehujejo in koga strašijo? Prav tam, pod napetim hribčkom, pod zmajevimi krili sem ga zagledala – rdečega, paličastega hrošča, s črnimi škorenjci in rokavicami. Opletal je na puhasti glavici Alpske velese, ki ji vet

er ni mogel odtrgati snežnega puha. Držala sta se drug drugega, hrošček in roža, kot bi plesala. Pogled h tlom, pogled k nebu, aparat je brlizgal zraven, ker je veter nenehno spreminjal smer in je »motiv« bilo nemogoče umiriti.  Čakala sem pravi trenutek, ko se bo veter upehal in ga bom presenetila s pritiskom na gumb. Ecola,  rdeča lilijevka se je naselila na obleko, ki jo sama nosim. Vem, delo bi moralo krožiti in govoriti o ustvarjalcu, o njegovem izboru motiva, o preprostosti, ki smo jo pozabili v tem času navideznega bogastva. A sem vedela – ujela me je, lilijevka, kot pajek v mrežo, kot ljubimec v objem.  Ideologi je minejo, ljubezni ostanejo.  Naj mi ljubitelji lilij odpustijo!

Obleka z drevesi

Belo kot sneg. Dodala sem nekoliko svetlo rjave, sepija je bila najboljša izbira. Nad Trojanami so najlepši hribčki, najsi bo zimi ali poleti.  Listavci in travniki, vasi vtisnjene v pazduho gozdičkov, spomenik neznanemu junaku, zavite bale sena, ki čakajo na kravje veselje.  Tako je poleti. A tokrat je bila zima in tri ogolela drevesa, jablane, so me vabile sredi tega belega niča.  Kazale so moč naravnih sil, ki se borijo za našo naklonjenost in nas naslednji hip odrinejo, kruto in brez omahovanja.  Človek je premajhen, da bi doumel pravico narave. Tri drevesa v ljubezenskem trikotniku iz katerega je vsiljivec moral oditi. A drevo ne more oditi, le pade.  Ta minimalistična scena na beli obleki, enostavnega kroja, je pred leti odnesla glavno fotografsko nagrado. Boj zanjo je bil vroč, ko je M. prvič poklicala, je rekla, da počaka na konec razstave, tudi če bo čakala še cel mesec. Njeno veselje ob bližnjem srečanju z obleko je bilo tako intenzivno, da ga ne bom nikoli pozabila. Je tudi v tem lahko čutiti čarobno moč narave?

Obleka iz Krakovskega gozda

V senčnem gozdu kjer se stoletna drevesa stegujejo k nebu ni veliko sonca, zato je boj za njegov blagoslov nekaj samoumevnega. Kljub temu se zdi, da vsako živo bitje najde svoje mesto in – raste! Vse je tako tiho, da slišiš vsak premik v luži ali na veji. Se je pupek izmotal iz blata in nas radovedno opazuje, ali pa črna štorklja odganja vsiljivce stran od gnezda? Drobne, modre rože – Dacijski pljučniki ležijo pod visokimi hrasti kot frnikole, ki so popadale  iz žepov velikanov.

Ta modra preproga krasi obleko z razporkom, belim ovratnikom in bubi-rokavčki. Model, ki vas v hipu pomlajša in spomni na šolske dni iz 60-tih.

 

Ptičja pesem Afriškega tkalca

Nekje daleč v Indijskem oceanu so otoki s palmami in temnopoltimi domačini, ki se počasi zibajo pod vročim soncem in radovedno sprašujejo: Slovenija, kje je to? Koliko ljudi ima? Ne le da sprašujejo, nekaj o Sloveniji celo vedo.  Ni treba biti bogat, da bi bil razgledan. Morje je tako toplo, da bi se v njem kopal in kopal in iskal živopisne ribice dokler ti ne bi zrasle plavuti. In onkraj koralnega grebena bi si, če imaš srečo, privoščil ples z delfini. Palme pa rišejo blage sence na mivki, včasih stresejo kakšen kokos, da bi se duša utrujena od počitka z njim osvežila. Hja, in tam so ptiči, rumeni kot kobilarji sredi vročega poldneva pletli svoja gnezda in se v njih zibali kot na gugalnici. S tem ptičem sem okrasila nežno modro obleko v stilu MM, ki zahteva nekaj ženskih oblin, četudi je ovratnik visoko dvignjen in vrat zavarovan pred pogledi.

Jesenski vzdih

Je bilo v bližini Ihana ali v objemu Kamniške Bistrice? Zdaj se natanko ne spomnim, a vem, da je svetloba bila barvita in listje žareče. Bukev na obleki se steguje kot velika žila, vse do srca mladenke, ki nosi obleko. In še dlje, z vedno tanjšimi vejami objema njen životec in se razsipa v tisoče odtenkov zlato rjave jeseni. Kot bi jo dihala, vsrkavala vase in pustila, da se potem vrne in prelije v nežno modrino neba. Jesen je čas za ljubezen z barvami.

 

Miomira Šegina

Dan žena, 2011

Dodaj komentar

Email ne bo javno objavljen. Obvezna polja so označena z *