Pravljica
Bilo je to v časih, ko Domžale še niso bile mesto, komajda vas, ki se je držala Kamniške Bistrice in so v njej živeli bajtarji, revni ljudje vajeni težkega in slabo plačanega dela. Ob reki je bilo vedno živahno, tam so se ustavljali številni ptiči in se ob vodi hladili, še posebej poleti.To je bil čas ko so imeli kmetje največ dela: bilo je treba pobirati krompir, požeti pšenico in ajdo, tudi rž. Delo je bilo težko tudi zaradi vročega poletnega sonca, ki jih je žgalo.
V kraju je živelo dekle, Marta po imenu, ki je bilo dobrega srca, a bolehno zato ni moglo delati na polju. Materi je pomagalo opravljati lažja dela okoli hiške, ki je bila obkrožena s pisanimi, vedno cvetočim rožami. Marti so se smilili bratje in sestre, ki so cele dneve preživeli na polju, na vročem soncu. Želela si je, da bi jim delo olajšala, a ni vedela kako. Nekega dne, bila je že jesen, je izza hiške slišala žalostno ptičje oglašanje. Šla je pogledat, kdo jo tako milo kliče. Kako je bila presenečena, ko je na bližji jasi zagledala staro štorkljo s polomljenim krilom. Ozirala se je proti nebu kjer je mimo letela velika jata ptic. »Ubožica,« ji je dejalo dekle, »takšna ne moreš na dolgo pot, a nič se ne boj, jaz bom skrbela zate«. Tako je tudi bilo. Dekle ji je našlo skrivališče in ji natrosilo debelo plast slame, da bi ji bilo toplo. Vsak dan je prihajala k stari štorklji, ki jo je vzljubila in se ji pustila božati. Minila je jesen, minila je zima in je prišla pomlad. V tem času je štorklja Marti veliko pripovedovala o zanimivih krajih v katerih je vse bila in kjer se je, med drugimi, naučila kako iz slame narediti kite, iz kit pa lep slamnik. Marta se je z veseljem učila vsega novega, ker je bila spretna pa tudi slame ji ni manjkalo, se je pletenja kit in izdelave slamnikov hitro naučila. S štorkljo sta naredili šest slamnikov, za vse brate in sestre, sedmega je štorklja naredila sama in mu pripela rdeč trak – ta je bil za Marto, v zahvalo za njeno skrb in nego.
Ko je spomladi štorklja slišala klice svojih sester, se je še zadnjič stisnila k Marti, zaokrožila je s svojimi belo-črnimi krili nad borno kmetijo in odletela. Kako so bili bratje in sestre veseli slamnikov!, z njimi je delo na polju bilo veliko lažje. Tako je Marta začela izdelovati slamnike še za druge vaščane in je postala v svojem poklicu tako uspešna, da je pletenja kit naučila še druge ženske. Slamnike so sprva nosili samo kmetje, kasneje pa vedno bolj grajska gospoda. Domžalski slamniki so postali tako imenitni, da so jih krošnjarji za lepe denarce prodajali tudi na Dunaju. Marta si je na vratih svoje majhne in uspešne delavnice dala narisati štorkljo, ki ji je spremenila življenje.
Mimi Šegina, 13.8.2015