Prebiram druge avtorice in avtorje

Zofka Kveder – Moje deklice “Zakaj, zakaj so mladi tako nezaupljivi do starejših? Zakaj hoče zmeraj sama po novih poteh in ne veruje, nikakor ne veruje, da smo tudi mi hodili po vseh tistih stezah, ki zdaj ona tava po njih, da je isto trnje, ki zdaj njo zbada, tudi našim srcem zadajalo rane? Zakaj si tako rano umrla, Vladoša? – sprašujem, a odgovora ni. Morda pa je: Na tisoče, na milijone, na milijarde pomladnih cvetov odpade, a zelo malo popkov, ki se zdaj razcvetijo, bo do jeseni dozorelo v plod…. O matere, hotele bi, da vsak vaš cvet dočaka bogato jesen in tiho zimo. A niti jablana ne ve, koliko sladkih plodov bo dozorelo na njenih vejah: veliko ali malo. In kljub temu cvete, ker mora cveteti. Žalostna sem, Vladoša, zelo žalujem za teboj. Vendar – dokler bom živela, bo moja duša spet in spet cvetela, spet in spet zelenela. Ker mora, Vladoša, ker mora …” Zofka Kvedrova (1898-1926) Knjiga Moje deklice je “antologija” odraščanja Zofkinih treh hčera – kratki zapisi o njihovem otroštvu in deklištvu, o doživljanju najglobljih materinskih čustev, od rojstva otroka do prezgodne smrti najstarejše hčerke Vladoše. Zelo priporočam v branje.