Obsojenka
-Obsojenka, kaj imate povedati v svoj zagovor?
-Nič drugega, kot do sedaj: kriva nisem njegove smrti!
-Vendar so vaju videli plesati, na Starem trgu pod lipo zeleno, v nedeljo prejšnjo, na Prešernov dan.
-Kaj zato, če so naju videli plesati? So videli tudi, da sem ga zabrisala v Ljubljanico ali ustrelila?
-Našli smo njegovo truplo v Savi in vi ste zadnji, ki ste ga videli živega. Imamo priče …
-Najbrž jih ne manjka. Moja lepota je moje prekletstvo: zavoljo nje me niso marale žene, ker so njih možje lezli za menoj kot slepi psi, moški pa me tudi ne bodo branili, saj sem se izmikala njihovi pohoti. Tako je s tem, sodnik, če se vdaš, si pokvarjenka, če se braniš in varuješ za zidom svoje časti, si domišljava in prevzetna, nikomur ljuba. O, ja, dobro vem, kako strupeni so človeški jeziki, kako neusmiljeni so in privoščljivi, ko se drugemu godi nesreča. Sploh pa, ko so ga poprej dan ali uro kovali v zvezde, pred njim trepetali in se mu priklanjali, ga ovešali s prelepimi besedami, da bi ga z njimi kupili in podredili. Jaz, Urška, se jim nisem pustila.
-Poznate utopljenca že od prej, pred tisto nedeljo?
-Ne, prvič sva se videla.
-Zakaj potem niste z nobenim pred njega prihodom plesala? Veliko jih je prosilo, a vsakemu ste odrekli. Čudno je: dekle pride na ples in plesati noče?!
-A sem kriva tega, da nisem plesala ali tega, da sem samo z njim plesala?
-Menda je bil iz Belega grada kjer v Donavo Sava se bistra izlije?
-Da, tako je povedal. Tisti dan je prišel na ples, ker je mene iskal. A mislim, da je to le lepa laž, pač – omrežiti me je hotel.
-Njegovo ime veste?
-Ne, ni ga povedal. Ples je prekinila nevihta, grmenje strašno, potokov šumenje … Pospremiti me je hotel do doma, pa sem ga odslovila, neznanca.
-Morda veste, zakaj bi ga kdo lahko umoril?
-Kako naj vem?
-Se vam je pridušal, vas prosil za naklonjenost? Lahko bi šlo za samomor, to še ugotavljamo.
-Če bi se umoril vsak, ki sem ga odklonila, bi v Ljubljani ostale le ženske. Ne razumete, kako hudo je biti nad drugimi, ovenčan s slavo, katere ti ni mar? Mar sem jaz kriva, da me imajo za lepo, priljudno, staršem prijetno, mar so mi ljube zvijače in modrije zavoljo njih samih? Karkoli bi storila, karkoli bi rekla, bi ne bilo prav. Zato prosim, da me pustite in iščete krivca kje drugje, morda je nekje tukaj, med nami in se naslaja nad to maškarado!
-Videti je, da vam za nesrečnega mladen’ča ni prav nič mar? Usmiljenje res ni vaš dar.
-Kaj res mislite, da sem pošast, človek brez srca? Naj si ga z nožem, vam na ljubo, izderem na plan?
To rekla je deklica zala, čez most se zavihtela in v vale šumeče planila. Vrtinec deroč jo je objel, potegnil v temne globine, kraljestvo brezmejne tišine. Ljudje so skozi stisnjene, blede ustnice zašepetali: Glej, ga, Tujca, prelestno Urško je zdaj k sebi vzel!
Miomira Šegina, izbrana med 10 najboljših izmed 199 zgodb!
Objava na https://www.dnevnik.si/1042996468