Častilci jezikov smo se zbrali v sobi Tomaža Šalamuna, ki nas duhovno spremlja že nekaj let in v imenu JSKD igra vlogo gostitelja. Nemalo sem bila presenečena, ko je gospa Barbara Rigel, naša zavzeta organizatorka srečanj Sosed tvojega brega, uvodoma povedala, da se ob tem dnevu srečujemo že osmo leto. Kako čas beži! Ker sem nekoliko »kriva« za začetek teh, zdaj lahko rečem tradicionalnih srečanj, bi razkrila, kako je do te ideje prišlo.
Ko sem 2014. leta obiskala južni Banat v Srbiji, smo se ustavili v kraju Kovačica, znanemu po galeriji naivne umetnosti. Galerijo Babka Kovačica so osnovali tukaj živeči Slovaki 1991. leta, od 2012. leta pa je vpisana v srbski nacionalni register slovaške nesnovne kulturne dediščine. Srečo smo imeli, da nas je po razstavi vodil in spremljal gospod Pavel Babka, ustanovitelj galerije v Kovačici. Beseda je dala besedo, malo o priseljenstvu, malo o naivni umetnosti, na koncu je padlo povabilo na prireditev ob dnevu maternih jezikov, katerega se vsako leto udeležijo tamkajšnje vidne kulturne in politične osebnosti. Žal nam čas ni dovolil, da bi se srečanja udeležili, a mi je dogodek dal misliti. S kakšnim ponosom je Pavel Babka govoril o slovaški kulturi in tradiciji, ki se je ohranila ves ta čas (od 19. stoletja) in koliko truda je bilo potrebno, da se ne bi asimilirali in pozabili na svoj jezik! Očitno jim je bilo novo okolje naklonjeno in jih tudi ni sililo v asimilacijo.
Nekaj časa sem premlevala ta dogodek in sem nekoč naši Barbari predlagala, da bi morebiti bilo dobro mednarodni dan maternega jezika vključiti v letni spored srečanj vseh tujejezičnih avtoric in avtorjev, ki živimo in delamo v Sloveniji. Ideja ji je bila všeč in je tako zaživela. Toliko o nastanku srečanj, a vrnimo se aktualnemu dogodku iz letošnjega leta.
Zbrali smo se nekateri znani in drugi novi obrazi literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev iz cele Slovenije: Aida Silić, Marko Krezić, Veronika Stojanoska, Zdravko Kokanović – Koki, Ema Marošević, Miloš Djonović, Miomira Šegina, Dragan Mitić, Dragana Marošević, Milan Aničić, Marina Kružić Zekić in Sonja Cekova Stojanoska. Specialna gosta sta bila Zoran Knežević, pisatelj in selektor Soseda, ter Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature 2020, ki sta prebrala zgodbo po svojem izboru. Posebej se me je dotaknila njena zgodba (Bezimena) iz (istoimene) njene zbirke kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava? Mirana Likar Bajželj, pisateljica in selektorica, se srečanja ni udeležila, a smo lahko slišali odlomek njene nagrajene kratke zgodbe. Za glasbene vložke je poskrbela Veronika Stojanoska, ki odrašča z našimi srečanji. Prav je tako.
Zaradi omejitvenih preventivnih kovid priporočil, je bila zasedba nekoliko skromnejša, kot bi bila drugače. Letos nas je uvodoma nagovoril Dušan Merc, pisatelj in predsednik Društva slovenskih pisateljev. Svoje besede je namenil aktualnemu dogajanju v svetu, arogantni govorici nosilcev politične moči, ki si s svojim jezikom lastijo misli vseh narodov in jim (nam) vsiljujejo svojo vizijo sveta. Živimo v svojevrstnem paradoksu svobodne izbire – nihče ne prepoveduje uporabo nacionalnih jezikov, a se ti zaradi poenostavljanja komunikacije (in verjetno manjših prevajalskih stroškov) vse bolj nadomeščajo z angleškim jezikom. Tako počasi en jezik izriva vse druge, kar pomeni, da izriva tudi raznolikost narodov in kultur. Zdi se, da so jeziki vedno bolj na prepihu, a upajmo, da jih veter ne bo res odpihnil v pozabo. Dušanu Mercu lahko pritrdimo glede bojazni za slovenski jezik. Poglejmo samo nazive novonastalih podjetji, ki naj bi bili v duhu slovenskega jezika, a temu ni tako. Tudi mladi vedno bolj komunicirajo v angleščini in se posledično, vedno slabše izražajo v svojem maternem jeziku. Če bolje pomislim, priseljenci nosimo dvojno odgovornost: do ohranjanja svojega maternega jezika in nujnega učenja jezika domačega slovenskega okolja, da bi v njem bili razumljeni in sprejeti. Kdo ve, ali ne bomo nemara čez čas vsi govorili en isti jezik – angleški?! Bi se takrat bolje razumeli in več spoštovali? Ne vem, prihodnost se nam razkriva počasi in previdno.
Večer smo popestrili z branjem pesmi in proze, podarili smo si rože besed, ki smo jih odnesli s seboj, skupaj s tulipani, znanilci pomladi. Hvala Barbari Rigel za iskreno podporo našim jezikom in za organizacijo tovrstnih srečanj, mi pa smo povabljeni, da ne pozabimo govoriti in pisati v jeziku svojih src.
Mednarodni dan maternih jezikov je spominski dan z namenom spodbujanja spoštovanja lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjanja večjezičnosti ter jezikovne in kulturne raznolikosti. Prvič ga je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) razglasila 17. novembra 1999., obeležuje pa se 21. februarja od leta 2000. (Datum je bil izbran kot spomin na ubite študente z univerze v Daki, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.)
Miomira Šegina , revija Mentor
2022
(Marina Cernetig, prejemnica srebrne plakete JSKD 2021 za razvoj, ohranjanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v Nediških dolinah – ali smo tudi njeno delo prebrali, ali smo jo le omenili, ne spomnim se točno?)