VEČERNI SPREHOD
Lepi so sprehodi zvečer,
ko sonce se skrije pod kape luči
in stisnjeno pod strehe skozi okna brli.
Hiše postanejo okrogle in črne,
debele kot v plašč odete nune,
tiste ta nove pa pod oblake vihajo nosove.
Zadišijo sivka, kutina in cimet iz orehove omare,
oživijo stoletne ure, slike in zgodbe stare –
kako sladko otožni so spomini nanje!
Lepi so sprehodi zvečer,
ko sonce se skrije pod kape luči
in stisnjeno pod strehe skozi okna brli.
Na drugi strani, lepo v vrsti zravnani,
stojijo bloki, zapolnjeni s plakati in grafiti
kot kocke zloženi, pusti, v dolgčas zaviti.
Sence bežijo, tiho ugašajo luči,
zgubljen korak tu in tam zazveni,
jutranja zarja prežene čudeže noči.
Lepi so sprehodi zvečer,
ko sonce se skrije pod kape luči
in stisnjeno pod strehe skozi okna brli.
DIHAJ!
Mikrofon…zrak je zatohel.
Steklena streha lovi svetlobo,
starke z rutami tiho prepevajo
z lepim glasom izbrane pesmi.
Vsi ploskamo.
Flavta poljublja črnolaso deklico
in sapo ji jemlje za svojo besedo.
Nekdo kiha.
Vsi ploskamo.
Sive glave, ena ruta, vse je negibno
le ena roka je nemirna kot šiba na vodi.
Na pladnjih sok, vino…
rulada z marmelado ovita
in zraven žlička.
Diši kava, dekle se nasmiha,
ploskajo ustnice od užitka.
Sproščenost, neobvezne besede,
podajamo si misli in vezemo poznanstva.
Tako lepo je, domače in nihče ni sam.
Ženska v belem je med anglce šla,
nekdo pa v strahu za pas jo prijema:
dihaj! ena, dva – dihaj! ena, dva ,
a zaman –
skozi odprto okno nad nami
je zaprhutala, se nasmejala
in …ušla!