Otrok, nemočni ptič-golič
Brca, joče, prosi starša
Da v kljunček kaj dobi.
Ko na noge se postavi
In pleničke vrže preč,
Mu molčečnost je
Čez noč odveč.
Takrat ponavlja, kot papagaj:
zakaj, zakaj, zakaj?
Vsa modrost sveta
Je na preizkušnji brez meja-
Mami, oči, dedek, babi,
Strici, tete, kar nas je,
Onemogli se vdamo
Pred neskončnim tem »zakaj«
Zakaj Zakajček se ne ustavi
Dokler ne speljem ga na led
In mu rečem: A greva na sladoled?
Takrat pa modro se smeji,
Nič ne strelja svoj zakaj
Temveč brž odgovori:
Babi, pejva, hitro, zdaj!
Julij 2013 – Mimi Andražu