Za TRIP DELO – 26.2.2020: https://www.delo.si/prosti-cas/potovanja/zivljenje-se-zacne-ko-pade-noc-in-zaplesejo-amenko-281803.html
Granada je eno najbolj slikovitih mest Andaluzije in je glavno mesto province Granada. Leži v podnožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju rek Darro in Genil. Z vzpetine kjer se nahaja znamenita Alhambra s prelepim mavrskim parkom Generalife, se pod vami razlije mesto z v nebo zazrtimi katedralami, univerzitetnim središčem ter številnim uličicami in belimi, tesno stisnjenimi hišicami področja Albaicin, arabskega dela mesta ob reki Darro. Na severo-vzhodni strani stoji hrib Valparaiso presekan z zaščitnim obzidjem pod katerim se nahaja Sacromonte. V 15. stoletju so se tukaj naselili Romi oz. španski cigani (Gitanos), ki so svojo naselbino dobesedno vkopali v tla in si kamnite jame naredili za svoja domovanja. Ravno v tem času, pravijo, so na omejenem hribu Valparaiso našli relikvije zaščitnika mesta, Sv. Cecilija in je gora postala sveta. Sacromento je danes poznan po posebni zvrsti flamenka, značilnega za skupino Gitanos, ki ga je ustvarila iz elementov klasičnega španskega flamenka in arabskega trebušnega plesa. Tamkajšnje ulice so čez dan puste, pravo življenje se začne, ko se prižgejo luči noči in se v barih zapleše zambra flamenko.
Obisk muzeja “Cuevas del Sacromonte”
Mnoge hiše-jame so danes turistični objekti, ki turistom ponujajo romantičan pogled na Alhambro in Granado, nekaj hiš pa še vedno naseljujejo Gitanos-i. Nekoč skromna bivališča revežev so danes ena najbolj zanimivih atrakcij Granade. Življenje in preteklost Sacromonta lahko spoznamo pri ogledu muzeja “Cuevas del Sacromonte” do katerega vodi dobro označena kamnita pot.
Za skromno vstopnino si ogledate enajst obnovljenih in urejenih bivanjskih jam in zeliščni vrt, se sprehodite do konca »naselja« in se ob sončnem zahodu prepustite sanjavemu pogledu na mesto. Reka Darro je od nekdaj delila ta revni del starega mesta od bogatih posesti Alhambre, kjer so bivali najprej kalifi potem kralji. Živeli so v neposredni bližini, a zopet tako oddaljeno, da je bila meja med njimi nepremostljiva.
Kakšno je bilo življenje prvotnih prebivalcev Sacromonte-a?
Moški, ki se je hotel poročiti, je moral za svojo družico zgraditi jamsko bivališče, ki je bilo sestavljeno iz več prostorov: na vhodu je bila kuhinja, zaradi lažjega zračenja. Sledil ji je osrednji prostor, ki je bil velikokrat tudi delovni. Prostori so bili ločeni s ponjavami. Če je bila družina številčna, so naredili posebno jamo za kuhinjo. Notranjost je odražala socialni status lastnikov, a tudi smisel za lepoto in uporabnost. Tla so bila narejena iz zbite zemlje, cementa, kamna, opeke ali ploščic. Stene so bile bele in pogosto okrašene s kipci Marije, Jezusa ali družinskega svetnika ter s fotografijami družine. Običajno so ob jami imeli stajo za konje, osle in mule, skupaj s pripadajočo opremo. Staje so stale ob bivalnih prostorih s katerimi so bile povezane preko zračnikov, ki so dovajali toploto od živali. Prašiče, kokoši in gosi so imele svoj ograjen prostor. Gitanosi so bili vešči lončarstva, obdelave kovin, posebej bakra, ženske so tkale in redile domače živali, imeli vrtove, gojili zelišča in se z njimi zdravili…
Zambra – ples zaničevanih
Prebivalci Sacromonte-a so bili izolirani, pogosto zaničevani. Svojo bolečino in upanje so zlivali v pesmi in ples. Ime zambra prihaja iz arabske besede »zamra«, ki pomeni praznovanje z glasbo, plesom in pesmijo. Tovrstni prazniki so se odvijali v času vladavine Mavrov (dinastija Nasrid, 1238-1492) in so se nadaljevali tudi kasneje, po prihodu krščanstva. Tekom 19. stoletja se je zambra skupaj s flamenkom prebila iz »domačega okolja v svet« in postala popularna zabava v kavarnah Sacromonte-a in drugod v Granadi. Zambra je umetniška stilizacija poročnega praznovanja Romov in iz njenega nedrja se je rodilo mnogo odličnih kitaristov, pevcev/pevk in plesalcev/plesalk Granade. Še danes je Sacromonte mesto, kjer zambra oz. flamenko živi in se ustvarja.
Morda ni tako poznano, a podobna jamska naselja obstajajo na vseh kontinentih našega planeta, v različnih klimatskih, socialno-kulturnih in ekonomskih okoljih. Tako jih najdemo v mediteranski regiji, od Iberskega polotoka, preko Evrope in Turčije do Egipta, Mezopotamije, jugozahodne Azije, Indije, centralne Azije, Kitajske pa tudi Avstralije in Amerike. Tovrstna bivališča so spomin na čase iz daljne ali tudi ne tako daljne preteklosti, ki imajo svoj kulturni, zgodovinski in danes vedno bolj turistični pomen.
Legenda pravi, da sta Eva in Adam iskala prebivališče v raju. V skalovju nad dolino sta začela kopati jame in nastal je Sacramonte…
Mimi Šegina