Presenetljivi Yunnan
Nekaj uvodnih dejstev
Junan, tudi Junnan, je celinska provinca na jugozahodu Ljudske republike Kitajske. Obsega približno 394.000 kvadratnih kilometrov in ima 48,3 milijonov prebivalcev. Glavno mesto province je Kunming.
(Ljudska republika Kitajska je država v Vzhodni in deloma Srednji Aziji s površino 9.597.000 km² ter je druga najbolj obljudena država na svetu s približno 1,4 milijarde prebivalcev, 2024; uradni jeziki: mandarinščina in visoka kitajščina. Valuta: cny- yuan, 8 cny je 1 €.)
Kitajska pokrajina Yunnan ali Dežela južno od oblakov je kot čarobna dežela iz Alicine zgodbe: kamor greš iz glavnega mesta Kunminga, te čaka nekaj posebnega: zasneženi vrhovi Himalaje/Tibeta, barvite riževe terase ali pa kraški gozd. Razsežnosti Kitajske so za nas težko predstavljive, vsaka pokrajina ima svoje značilnosti in si je za vsako izmed njih treba vzeti čas za raziskovanje. Turisti so že zdavnaj spoznali njen severni del medtem pa se je jug komajda usedel na turistični vrtiljak. Temu primerno je mirnejši, bolj priljuden. To, kar me je navdušilo, so naravni zakladi, predvsem pa odnos domačinov do teh: vse je urejeno, čisto, dostopno in je narava tukaj nepogrešljiva kulisa za najlepše fotografije. Kitajski fotografi slovijo kot eni najboljših čemur se ni čuditi: s fotoaparati opremljeni fotografi ponujajo svoje storitve na vsakem koraku, kitajski turisti pa so jih veseli in se radi nastavljajo objektivom, še posebej lepo urejene ženske. Zato ni težav, če tudi sam ujameš kak obraz za spomin, a je le treba imeti občutek za to, da nisi vsiljiv ali nadležen, ker nam, tujcem, ni več za zaupati.
O naravnih in kulturnih posebnostih, ki jih je prepoznal tudi UNESCO, bo tekla beseda nekoliko kasneje, za začetek pa nekaj vsakdanjih informacij. Časovna razlika Ljubljana – Kunming je 7 ur, potovanje z letalom iz Dunaja do Pekinga traja 9 ur, od tod pa do Kuminga še 3 ure in 25 minut. Potovanje, zaradi udobnih letal in uživanju kitajskih jedi ter pijače, človek prenese brez večjih težav. Poleti in pristanki so bili mirni, le da prijava na vstopnih točkah zahteva nekaj več potrpljenja zaradi temeljitega pregleda prtljage in dokumentov. Tako kot v EU za izvenevropske obiskovalce, je na Kitajskem obvezno slikanje obraza in oddaja prstnih odtisov. Pregled prtljage je obvezen tudi za vstop na hitre vlake, varnost je vedno na prvem mestu. Udobni vlak nas je v 4 urah prestavil iz Pekinga v Kunming, središče pokrajine Yunnan kamor smo bili namenjeni.
Namestitve v hotelih in hrana, higiena
Zanimivost: v hotelih in restavracijah vam postrežejo bogate obroke, a kruha bo malo, še ta je malo sladek, zato pa bodo na voljo različni cmočki iz riževe moke polnjeni z zelenjavo ali mesom, poleg se priležejo omake, manj ali bolj pekoče, po izbiri. Tudi rezanci in sladki krompir ter različno sadje so vedno na mizi. Kava in čaj sta običajni pijači po evropskem okusu, še bolj pa se k obedu prileže topla voda. Neverjetno kako paše, ko se jo enkrat navadiš! Kitajsko pivo je pitno in ima manj alkohola, ker so domačini zanj bolj dovzetni. Le enega onemoglega veseljaka smo videli v 16 dneh, ponj je prišla policija in ga pospremila na streznitev.
Hoteli, v katerih smo bivali, so vsi, ne glede na število zvezdic, imeli osnovno opremo: kopalni plašč, higienske pripomočke, sušilec za lase, ponekod tudi grelno blazino pod rjuhami. Čistoča je bila povsod na nivoju, ki smo jo vajeni tudi pri nas.
Najbolj so nas presenetila javna stranišča – številna in redno vzdrževana ter umeščena ob sprehajalnih poteh ali na mestih, kje je največja koncentracija ljudi, v templjih in ostalih znamenitostih so že tako obvezna. Uporaba je brezplačna. Na izbiro so »čučavci« in školjke, le papir je dobro imeti s seboj, ker nikoli ne veš, ali bo na voljo ob takšni množici turistov. Slovenci smo bili redki Evropejci, a je bilo, navkljub zunajsezonskemu decembrskemu terminu, domačih turistov povsod dovolj. Vrste za vstop v kulturne znamenitosti se niso vlekle, saj so Kitajci zelo organizirani.
Plačilni in cestni promet
Ker imajo na Kitajskem svoj plačilni promet, je Visa kartica manjkrat uporabna, gotovina tu in tam, najbolje se obnese večnamenska aplikacija Alipay. Sodobni barčki in ponudniki hitre hrane so vajeni kartičnega plačevanja in sem bila razočarana, ko kave v enem izmed njih nisem mogla plačati z gotovino. Trgovinice, ki zapolnjujejo mestna središča, so butične, urjene in z bogato, kvalitetno ponu dbo, boljšo od našega uvoženega kitajskega blaga. Velikih nakupovalnih centrov nisem videla, lahko da zato, ker več trgovskega prometa gre v sodobnem času prek spleta. Cene so za nas zelo ugodne, kar je razumljivo glede na razmerje plač. Povprečna plača je 700 €, pokojnine pa 400-500 €, najbolj zaželene službe so v javnem šolstvu, zdravstvu in v upravi ter v vojski. Zdi se, da kitajski napredek sloni na ženskah: najsi bodo kmetice, ki delajo na polju, babice, ki čuvajo vnuke ali v domači trgovini prodajajo razno blago. Nikoli ne sedijo brezdelne, med čakanjem na stranko šivajo, vezejo ali čistijo. Pri moških je bilo videti veliko manj zagnanosti za delo in so se zabavali ob kartanju in drugih družabnih igrah.
Posebna zgodba je kitajski promet – živahen in na videz kaotičen, a vse poteka tako da v vseh teh dneh nismo bili priča prometni nesreči. Večja mesta (Kunming, Dali) imajo široke tripasovnice, obilo električnih avtomobilov in skuterjev, na slednjih se prevažajo cele družine. Podoba stare Kitajske z neštetimi kolesarji je šla v zgodovino. Med tem ko so odlično urejene avtoceste skoraj prazne, (menda so drage), so vlaki polno zasedeni.
Kunming, center pokrajine Yunnan
Kunming se nahaja sredi Junansko-Guidžovške planote, na nadmorski višini 1900 metrov. Leta 2014 je imel Kunming 6.626.000 prebivalcev s 4.575.000 mestnega prebivalstva. Nahaja se na severnem robu jezera Djan in je obkrožen s templji in jezerskimi ter apnenčastimi pokrajinami. Kunming je tudi eno izmed 200 znanstveno najproduktivnejših mest na svetu. Čeprav ima skoraj 2400-letno zgodovino, njegov sodobni uspeh izvira šele iz leta 1910, ko je bila zgrajena železnica iz Hanoja. (Wikipedija)
Kunming utripa v energiji velemesta: visoke stolpnice silijo v nebo, cestni vozli so speljani v dveh nivojih, promet je gost, motorji in avtomobili so večinoma na elektriko. Elektrina so tudi kolesa, ki si jih najemajo večinoma turisti. Kitajska ima obilo vodne energije, vetrnic, toplarn in nukleark, hiter razvoj države je videti vsepovsod. Stolpnice dosežejo vrtoglave višine 30 in več nadstropij, vse več ljudi se seli iz Pekinga v Kunming in tukaj kupuje nepremičnine, saj je življenje v njem veliko bolj prijetno in zdravo. Brezdomcev ni bilo na spregled, menda država poskrbi za njihove osnovne potrebe. Posledica prejšnje omejitve rojstev je, da je veliko moških samskih, imenujejo jih »suhe metle«, saj so se starši raje odločali za rojstvo dečkov, ki so nosilci družinskih vej in so ostali brez deklic … Umetna selekcija je udarila nazaj in je država zaradi staranja prebivalstva sprostila nadzor nad rojstvi, zdaj več Kitajk ima vsaj dva otroka, deklice so v čislih, ker jih primanjkuje. Spolno neravnovesje prinaša Kitajkam manj prednosti kot bi pričakoval, saj je pritisk družbe nanje močan. Mlade ženske ugotavljajo, da jim je življenje lažje, če niso vezane z družino, samske imajo več svobode, da oblikujejo svoje življenje. Družbena pričakovanja so povsod enaka – če ima ženska družino, se mora odpovedati drugim ciljem, odločitev je torej v vsakem primeru težka.
Tržnica v Kunmingu – živahen utrip mesta
Kunmingu je mesto »večne pomladi«, saj tu uspevajo rože skozi vse leto in je mesto znano po proizvodnji vrtnic. Uporabljajo jih za rezano cvetje ali pa suhe, za pripravo cvetličnega čaja blagega in prijetnega okusa. Mestna tržnica je središče mesta kjer se prestaviš v preteklost z značilno arhitekturo in kamnitimi potmi, okna in vhodi v trgovine so okrašeni z vedno cvetočimi (umetnimi) rožami, ki jih Kitajci častijo in jih hočejo občudovati celo leto. Prodajalci venčkov so na vsakem koraku, a se ne bi fotografirali z njimi? Seveda, strank jim sploh ne manjka. Ozreš se malo naokoli in glej, na glavni ploščadi plešejo plesalci manjšine Naxi, pod manjšim nadstreškom pa starejši mož izvaja svojo koreografijo z ruto.
Na sploh so Kitajci nasmejani ter zelo ljubijo ples in glasbo. Jutranja vadba v parku je obvezna, poleg tai chia so tu še razni drugi plesi, aerobika, celo jutranji valček – vse to sobiva na istem prostoru in se nihče ne pritožuje. Telovadne naprave v parkih nikoli ne samevajo, naprave so opremljene z elektronskimi števci o času vadbe, izgubi kalorij in podobnimi meritvami. Starejši prebivalci so precej inovativni pri uporabi le teh in si ob vadbi zmasirajo telo. Ko se vadba konča, se posvetijo druženju – kartanju ali varstvu vnukov. Odnos do skupnega prostora je pozitiven, ni uničenja ali poškodovanja klopi, sten, naprav, ničesar.
Ko se napotim naprej, med stojnicami naletim na prodajalke sadja, korak dlje se ponujajo ljubki kužki in mucke, na vogalu se prodajajo zdravilne gobe, v špeceriji s piškoti se naslajamo nad neverjetnimi sladicami različnih okusov, polnjenih z marmelado iz vrtnic. Izdelovalci srebrnega nakita, klobučarji, izdelovalci lesenega nakita, posod, spominkov se vrstijo drug za drugim. Na stojnicah so na voljo tudi praženi insekti nad katerimi se Evropejci še zgražamo, a kdo ve, morda bodo nekoč povsem običajni proteinski dodatek jedem? Popularni so polpeti iz naribanega krompirja popečeni na žerjavici, prav tako ražnjiči vseh vrst mesa, tudi jakovega.
Kitajskih trgovin, ki smo jih vajeni pri nas, nisem zasledila, so pa njihovi supermarketi založeni s takšnim naborom izdelkov, ki jih (marsikaterega) pri nas ne poznamo, od svežega sadja do živih ribic, žab in jajc vseh velikosti in izvora, pa to še sploh ni vse. Preveč prostora bi zavzelo naštevanje vsega.
Kunming je znan po pridelavi kvalitetne kave, poskušamo jo na več lokacijah, menda jo tukaj radi pijejo, skorajda rajši kot čaj. Vpliv z Zahoda? Izmenjava navad in okusov je nekaj kar poteka ves čas odkar obstaja Svilna pot, danes so tvegane karavane zamenjala letala in globalni turizem. V profesionalni čajnici vidimo prikaz priprave zdravilnega čaja pu erh.
Pu erh je zeleni čaj, ki je bolj črn od katerega koli črnega čaja. Starejši ko je, boljši je in višjo ceno ima. Lahko domnevamo, da je podoben pračaju, ki so ga na Kitajskem pili pred tisočletjem ali dvema. To je zeleni čaj, ki ga dodatno fermentirajo, tako da ga navlažijo, cepijo s kulturami mikroorganizmov ter dajo v topel prostor z visoko zračno vlago. Medtem se čaj povsem spremeni, svoje dodajo še mikroorganizmi, tako da z njihovo pomočjo nastane eden najskrivnostnejših, vendar tudi najbolj slovečih kitajskih krepčilnih napojev. Je temne kostanjevo rjave do črne barve, blagega okusa z nenavadno »zemljasto« aromo.
Pu erh čaja ne pijemo toliko zaradi poživljajočega učinka in še manj zaradi okusa kot zaradi vpliva na naše splošno počutje in zdravje. Po tradicionalni kitajski medicini ima veliko uravnovešalno moč, ker nima ne značaja yin ne yang, ampak je čista sredina. Naj smo nagnjeni sem ali tja, se s pitjem pu erha približamo ravnovesju, ki se kaže v povečani splošni energiji, dobrem počutju in veselem, odprtem razpoloženju. Pu erh spodbuja delovanje jeter in izločanje strupov iz telesa ter pospešuje presnovo maščob. Zavedanje širi še bolj kot zeleni čaj, vse njegove lastnosti pa lahko še okrepimo, če smo po skodelici pu erha telesno dejavni.
V čajnici, ki smo jo obiskali v novem delu Kunminga, pa so čaji stari od pet do petdeset let, starejši je, višjo ceno ima! Ponujajo pa različno fermentirane lističe, ki imajo zato drugačno moč in okus, vsi so pa zagarantirano zdravilni! Po koncu predstavitve priprave in uživanja čajev, se je podjetna lastnica čajnice želela slikati z nami, saj še ni imela obiskovalcev iz Slovenije.
Obisk parka in budističnega središča Yuatong Si – posvečen dinastiji Ming je obvezna turistična in romarska točka Kunminga. Impozanten vhod nas po poti, ki ji sledijo stoletna drevesa, popelje do ribnika in paviljona dinastije Qing z zlatim kipom Maitreya Bude. Domači obiskovalci templja so prižigali paličke in molili pred svojimi svetniki. Tempelj ima več prostorov, ki so posvečeni različnim vejam budizma, kar je edinstven primer verskega sobivanja.
Ljubitelji ptic bodo veseli obiska Zelenega jezera, ki s paviljončki v značilnem kitajskem slogu ter številnim parkovnim površinami – otočki, dopolnjujejo ljubkost jezera. Na njem se zadržujejo labodi, race in čigre, obiskovalci pa se lahko z čolni popeljejo med njimi. Poskrbljeno je tudi za prigrizke in pijačo, priporočam sveže stisnjen sok iz granatnega jabolka in palačinke z marmelado iz vrtnic.
Geopark Shi lin
Naslednji cilj je bil kamniti gozd oz. geopark Shi Lin, s površino 350 km2, ki je od leta 1937 zavarovano območje. Leta 2007 so ga uvrstili na Unescov seznam svetovne naravne dediščine in je postal član svetovne mreže geoparkov (World geoparks). Od tedaj se število obiskovalcev nenehno veča, menda jih je že pet milijonov letno.
Neverjetne kamnite strukture, stolpi visoki do 20 m, pričajo o davni geološki zgodovini področja, ki ga je prekrivalo morje. Kras, ki ga je kasneje oblikovalo deževje in sonce, je danes pravljična podoba narave, ki so jo spretni domačini oplemenitili z jezerci, drevesi in zgodbami všečnimi kako očem tako tudi srcu. Vse se zdi tako ubrano – človek ni le vsiljivec, je tudi sooblikovalec okolja, ki ga neguje s spoštovanjem in z željo po ohranitvi. Zaradi zaščite kraja in njegove primerne ureditve so iz tega področja izselili ljudstvo Sani, ki je od nekdaj živelo s kamnitim gozdom, danes pa so prisotni kot izvajalci ljudskih pesmi preko katerih turistom predstavljajo svojo kulturo. V park se pripelje organizirano, z električnimi papamobili, ponudba spominkov in krepčil je pri glavnem ob vhodu oz. izhodu parka.
»V pliocenu se je začel razvijati sedanji kamniti gozd. V kvartarju je bil velik del naplavin odstranjen, ohranile pa so se v razpokah. Tudi naše raziskave, ki jih izvajamo na območju kamnitih gozdov že od leta 1996, so pripomogle, da je to enkratno kraško območje prišlo pod zaščito Unesca,« pravi dr. Martin Knez z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni.«
Potovanje v Dongchuan in Dali
Kunming je odlično izhodišče za skok v rdečo deželo Dongchuan. Namestitev v domačem penzionu je bilo v tem posezonskem času namenjeno le nam, smo pa spoznali kaj pomenijo mrzle noči in jutra, saj se na tej višini temperature močno znižajo in je mraz težko pregnati iz prostorov tudi če jih ogreva klima. Še ena posebnost, ki je nismo bili vajeni, je ljubezen do prepiha. Jedilnice so vedno prepišne, četudi je prag dvignjen za dvajset centimetrov, (da bi ustavil vstop zlih duhov!), pa ima veter vedno prosto pot. Ogled čarobnih barvnih odtenkov pokrajine Dongchuan je najlepši ob zgodnjem ali že poznem soncu, a nam je, žal, zagodla megla. Spomladi ali v zgodnji jeseni se pokrajina preliva v odtenkih rdeče barve zemlje in rož.
Očarljivo mesto Dali
S hitrim vlakom (240 km/h) smo prispeli v zanimivo mesto Dali. Vlak je bil polno zaseden, ponudba strežajev pa podobna avionski. Nikoli pa vam ne bodo ostali dolžni, ker ne marajo napitnin, vam bodo manjkajoče vračilo v drobižu nadomestili s kakšnim izdelkom.
Na področju Yunnana živi več narodnih skupnosti, ki so bile nekoč spregledane, danes pa so s svojo kulturo in navadami turistična atrakcija. Kot nam je povedal vodič Sun, je za Dali značilna skupina Bai, ki je tukaj našla svoj dom pred 2000 leti, mesto pa je nastalo v času dinastije Ming. Staro mesto Dali je eno najlepših mest Yunnana in Kitajske. Še posebej je staro mesto s svojimi številnimi trgovinicami živahno proti večeru, ko se sprehajajo družine, mladi pari in turisti, željni sprostitve in nočnega utripa mesta.
Naslednji dan smo obiskali znamenite tri pagode San Ta – simbol mesta Dali, ki so ene najstarejših stavb v provinci Yunnan. Stojijo v samostanu Chongwen Si, ki je bil po uničenju v času dinastije Qing obnovljen leta 2005. Najvišja izmed treh pagod, Qianxun, ki s 16 nadstropij dosega višino 70 m, je tudi najstarejša. Datira iz 800-tih let novega štetja, vsaka stopnja je okrašena z marmornatimi figurami, dve manjši 8-kotni pagodi sta zgrajeni v 11. stoletju in sta visoki 42 m. Eno izmed njih je potres nekoliko ukrivil in je ostala poševna kot stolp v Pisi. Za pagodami je lep park z muzejem in jezerom z odsevi pagod, te so zgrajene za pomiritev bogov in za zaščito pred naravnimi nesrečami, predvsem poplavami.
Vodič nas je popeljal v staro delavnico vezenja kjer lastnica šole drži pouk za mlade, ki jih ta starodavna umetnost navdušuje. Šolanje traja krajši ali daljši čas, odvisno od tega kako visok nivo znanja in veščine obiskovalke želijo doseči. Šolanje je brezplačno, veze se s svilenimi nitmi različne debeline, izpod rok vezilj nastajajo prečudovite slike za katere bi človek mislil, da so naslikane z barvami in ne s svilo.
Ob mestu Dali je prelepo jezero Erhai (pomeni Uho jezero), ki je mestni rezervoar za vodo, obenem pa tam stoji majhno turistično naselje, kjer je glavno prevozno sredstvo – kolo. Jezero je dolgo 40 km in je dom za 50 vrst rib, domači ribiči pa so naučili kormorane loviti namesto njih. S prevezanimi vratovi se zapodijo za ribo in ko jo ujamejo, jo prinesejo ribiču, na koncu ribolova pa kormoran dobi nagrado, kaj drugega kot – ribo.
Matriarhat manjšine Naxi v Lijiangu
Vnovične tri ure bodo potrebne za pot od Dalija do Lijianga, kjer se na obrobju modernih blokov in širokih cest skriva še eno staro mestece. Lijiang na 2400 metrih nadmorske višine, je od leta 1999 zapisan tudi med bisere Unescove dediščine. Staro mestno jedro Dayan leži v slikoviti dolini z neverjetno gorsko kuliso in je labirint tlakovanih ulic, obdanih z lesenimi hiškami, kavarnami in delavnicami tradicionalnih obrtnikov. Lijiang je 1996. zadel rušilni potres, takrat je umrlo 300 ljudi in je potres za sabo pustil opustošenje. V občutljivo obnovo starega mesta so vložili ogromno denarja, mesto so razširili ter so zgradili hotele in letališče. Mreža kanalov spominja na Benetke in je v pomoč izgubljenemu turistu, saj ga bo kanal gotovo pripeljal tja, kamor bo želel.
Še najlepše je na trgu, kjer domači in turisti plešejo ples Naxi dokler se jim ne zavrti v glavi ali pa jih zvabijo uličice z bari ob kanalih, kjer se reka mirno vdaja toku časa. Našemljene mlade ženske so svojevrsten okras mesta, njihove ljudske noše so pisane in poudarjajo žensko energijo. V barčkih igra živa glasba, veliko se pleše in poje, prešerno razpoloženje je čutiti na vsakem koraku. Pol ure oddaljeno moderno mesto Dali pa utripa v drugačnem, sodobnem ritmu velikih trgovskih centrih, gostega prometa in številnih stanovanjskih blokov.
Etnična skupina v Shilin kamnitem gozdu je Sani, ki je ena veja Yi etnične skupine (tiste, ki je v Yunnanu največja). Matriarhat je pa najbolj močno prisoten v Naxi etnični skupini, najmočnejši je v njeni podskupini Mosuo. V Bai skupini imajo v ženske izrazito bolj enakovredno vlogo kot v tipičnem patriarhatu. Tako da izmed vseh etničnih skupin prisotnih v Yunnanu (no, razen Naxi), je Bai skupina, ki najbolj spoštuje ženske, ni pa matriarhalna družba. Manjšina Naxi, ki šteje okoli 300.000 ljudi, živi v Sichuanu in Yunnanu, njihovo duhovno središče je Lijiang. Izhajajo iz tibetanskih nomadov in so dolgo živeli v matriarhalnih družinah, četudi so bili lokalni vladarji moški. Vpliv matriarhata se še najbolj čuti v jeziku Dongba, ki obsega 1.400 piktogramov in je edini hieroglifski pisni sistem, ki se še vedno uporablja. Ta vpliv se vidi tako da samostalniki postanejo superlativni, ko se doda beseda »ženski« in pomanjševalni, ko se doda beseda »moški«. Ta vpliv se vidi tudi tako, da ženske nadzirajo podjetja, pa tudi opravljajo večino dela. Dediščina se prenaša po ženski liniji na najstarejšo hčer. Od moških se pričakuje, da svoj čas preživljajo kot vrtnarji ali glasbeniki. Porok včasih ni bilo, otroke je običajno vzgajal stric, med seboj so bili vsi povezani kot družba in so skrbeli drug za drugega, ne glede na krvne vezi. Zaradi vpliva televizije in zahodne kulture so se tudi oni začeli poročati, a si ne dajejo zlatih prstanov temveč zapestnice in ogrlice iz žada. Ta ima simboliko miru, ljubezni in zaščite pred zlimi silami.
Ženska noša ima zgornji, temno modri del, ki predstavlja noč, čez je poveznjen trak s svetlimi krogi, ki predstavljajo zvezde. Njihova vera je politeistična, združuje elemente daoizma, tibetanskega lamaizma in starejša animistična verovanja.
Soteska Tigrovega skoka in narodni park Jade Dragon
Peljemo se naprej, ob Dolgi reki (Jang Ce), ki se razliva pod goratimi vršaci, da bi se nazadnje ujela v sotesko Tigrovega skoka. Na vhodu lahko izbirate izmed dveh možnosti: spust do reke po 500 stopnicah ali pa »prevoz« s tekočimi stopnicami skozi pisano osvetljen tunel. Cena je sprejemljiva in v kolikor vam hoja po stopnicah dela težave, je to idealna izbira. Kitajci mislijo na vse, tudi na drevesa, ki so jim sprostili pot naravne rasti skozi stopnice, ne da bi jih enostavno odžagali. Pohvalno. Prej lena, mirna reka se spremeni v deročo vodo, ki premika ogromne skale, prek katerih je nekoč, kdo ve kdaj, tiger skočil z ene na drugo stran soteske. Čeravno nismo bili v glavni sezoni, je bilo obiskovalcev veliko, a nas to ni zmotilo, prostora je bilo za vse dovolj, tudi za počitek ob kavici in sendviču ali za lov na najboljše posnetke. Nikjer ni prerivanja ali občutka utesnjenosti, za konec nam je še luna pokazala svoj beli obraz med gorskimi vršaci.
Do narodnega parka snežne gore Jade Dragon se pripeljemo z žičnico na 3200 m n.v. Na začetni postaji pa je obvezen ogled veličastne predstave ljudstva Naxi s 500 nastopajočimi, v objemu zasneženih gora kot kulisami. Program traja dobro uro, plesalke in plesalci v pisanih nošah etničnih manjšin Naxi, Dai in Sani odigrajo pet vsebinsko različnih predstav – gre za predstavitev njihove kulture in običajev. V odprtem amfiteatru, ki sprejme vsaj 800 ljudi, smo odprtih uši, oči in ust sledili dogajanju oz. predstavi, ki nas je navdušila z izvedbo, naravno kuliso in zgodbami, ki smo jim lahko sledili tudi v angleškem jeziku.
Po kratkem odmoru, ko so se nekateri oskrbeli s kisikovimi bombicami, smo se z žičnico vzpeli do razgledne točke in se napotili peš skozi borovce in smreke do velike planote. Blizu nebeškega svoda začutiš moč naravnih božanstev, ki jim množice izročajo votivne zastavice z neštetimi željami. Nenavadni pisani ptiči nam prhutajo nad glavo in se ne pustijo ujeti v objektiv, jaki in ovce pa se mirno pasejo na pašnikih ter se ne dajo motiti številnim mladim parom v poročnih opravah, ki se želijo ovekovečiti pred fotografskim objektivom!
Pod visoko snežno goro se nahaja dolina Modre lune skozi katero teče reka, ki ustvarja štiri lepa jezera, ločena s kaskadnimi slapovi. Tudi tukaj je, ob presunljivi popoldanski svetlobi, moč ustvariti nepozabne posnetke – zelo obiskana točka mladoporočencev, ki jim, opravljene v lahka svečana oblačila, skeleči mraz ne pride do kosti. Ali pa, kdo ve?
Ljubitelji Konfucija in njegove filozofije obiščejo radi kraj Jianshui, zgrajen v času dinastije Tang kjer stoji 700 let star in najbolj ohranjen Konfucijev tempelj na Kitajskem. Mesto je izjemno lepo ohranjeno z več kot 50 starimi stavbami, širokimi ulicami in prodajalnicami kot tudi domačimi ponudniki hrane, v glavnem sadja, tudi duriana, ki ga nismo prej poznali. Mesto je znano tudi po izdelavi izdelkov iz gline, saj je to bila dejavnost, ki je zaznamovala njihov razvoj nekoč. Danes so pa posode iz gline: čajniki, skodelice za čaj in drugo rabo, najlepši turistični spominek.
Yuanyang in riževe terase (Unesco)
Pogled na riževe terase, ki se vijugajo ob gričevnati pokrajini in se prelivajo v različnih odtenkih zemlje in vode, je raj za fotografe, saj so ene najlepših na svetu. Približno 17.000 hektarjev tal je pokritih z ročno narejenimi terasastimi polji, ki se spuščajo po pobočju gora Ailao do bregov reke Hong. V 1300 letih je ljudstvo Hani razvilo zapleten sistem kanalov za pretok vode z gozdnatih gora do več kot 3000 teras. Teh se drži 82 vasi, posejanih po gričih. Njihova arhitektura se lepo ujema z okoljem: hiše v oker barvi so pokrite s slamo in naj bi spominjale na gobe. Ob vijugasti cesti so punkti kjer domačini ponujajo svoje izdelke: poleg več vrst riža tudi sadje, ročne izdelke iz vezenin ter šale, najbolj pa smo bili presenečeni nad živo oranžnim in kor skala trdim medom divjih čebel. Te delajo satja v skalnatih luknjah in proizvajajo tako sladek med, da je za čebele strupen, za ljudi pa užiten.
Prespali smo v hotelu v vasi Shengcun, kjer je v naši neposredni bližini bila osnovna šola in dom iz katerih se je v času odmora stekla brbotajoča in vesela reka otrok. Ti so povsod enaki, v hipu so zasedli veliko igrišče in se zabavali po svoje: igrali so se gumitwista, košarke, pin-ponga, ali pa so se lovili, kot se to za otroke spodobi. Nismo vedeli od kod prihaja prelepa glasba zvečer, pred spanjem in zjutraj, ko smo se prebujali. Bila je to domača himna, budnica, za srednješolce in osnovnošolce.
Tokrat smo imeli srečo, da nas ni zavila megla in da smo si terase lahko ogledali od blizu in daleč. Glavna delovna sila so ženske roke, ki na terasah sejejo, presajajo in žanjejo riž, moški pa skrbijo za vzdrževanje terasic. Tukaj ni možna uporaba mehanizacije, saj so terase ozke in občutljive. Proti škodljivcev se borijo z racami in ribami, včasih tudi z kemičnimi sredstvi, a je pridelava riža tukaj mnogo bolj zdrava kot na velikih poljih na severu Kitajske.
Za konec obiska Yunnana se prileže obisk otoka Hainan in znano letovišče Sanya s tropskimi gozdovi, palminimi nasadi in dolgimi peščenimi plažami. Ponudba je povsem turistična, a so Kitajci odlični gostitelji in se znajo prilagoditi vsakemu gostu. V tem času so to bili številni Rusi, ki so se tukaj počutili domače, saj so bili podnapisi v trgovinah in reklamah v ruskem jeziku. So pa kot turisti prijazni do domačinov, nič kaj vzvišeni ali arogantni. Ko so nas ruski turisti slišali, da smo iz Slovenije, so nas prav prijazno nagovorili in počastili s pijačo.
Kitajska je ogromna dežela in si je zanjo potrebno vzeti čas. Ker v njej vladata red in dobra organizacija, se tujec počuti varnega in sproščenega. Vsaj taka je bila naša izkušnja. Zagotovo se bomo v to civilizacijo, ki je ljudem dala prvi papir, kompas in marsikaj drugega, še kdaj vrnili.
Mimi Šegina
4.1.26 /18.1.26