»Kapitalistična tržna gospodarstva potrebujejo pomanjkanje, da lahko delujejo, in sistem je narejen tako, da ustvarja pomanjkanje, kjer ga dejansko ni … Tržna ekonomija zahteva, da se obilni, prosto dostopni zemeljski darovi spremenijo v potrošne dobrine in da privatizacija in visoke cene zmanjšajo njihovo količino… Nekoč je bilo nepredstavljivo, da bi kdo plačal za požirek sveže vode, daru z neba: toda ker ekspanzija gospodarstva vodo onesnažuje, zdaj spodbujamo privatizacijo izvirov in vodonosnikov. Sladko vodo, brezplačno darilo zemlje, plenijo brezbrižne korporacije, jo polnijo v plastenke in prodajajo. In zdaj si mnogi ne morejo privoščiti nečesa, kar je bilo prej zastonj, mi pa spodbujamo uničevanje javnih voda, da ustvarjamo povpraševanje p privatiziranih. Kaj laže prepriča ljudi, da kupijo ustekleničeno vodo od neke korporacije, kot če iz pipe teče kontaminirana voda?
Zaradi vztrajne zvestobe ekonomiji, temelječi na tekmovanju za umetno ustvarjeno pomanjkanje namesto na sodelovanju ob naravnem izobilju, se zdaj soočamo z nevarnostjo, da bomo sprožili resnično pomanjkanje, vidno v naraščajočih primanjkljajih hrane in čiste vode, neonesnaženega zraka in rodovitne zemlje. Rezultat te ekonomije so podnebne spremembe, ki nas silijo, da se soočamo neizogibno posledico svojega potrošniškega sloga: s pravim pomanjkanjem, za katero trg nima zdravila.
Staroselska filozofija gospodarstva darovanja, temelječe na naši odgovornosti, da prenašamo naprej te darove, kinanor (obsežen gozd) ne dopušča ustvarjanja umetnega pomanjkanja s kopičenjem …”
Treba je brati, treba je razumeti, da nobeden sistem, ki ne upošteva vseh živih bitij in narave, ni dober. Ne gre za opredelitev za levo ali desno stran, gre za ustvarjanje nečesa novega, humanega in v skladu življenja z upoštevanjem naravnih virov, ne le plenenje le teh.
Miomira
