zbirka sedmih esejev francoske pisateljice, filmarke, feministke in kulturne kritičarke, ki jih je potrebno prebrati, zakaj, sledi iz citatov.
“Dejstvo, da bi branila svoje lastno življenje, mi ni dajalo dovoljenja, da bi ranila moškega… Že punčke so zdresirane, da nikoli ne zadajo bolečine moškim, ženske pa opominjajo na red vsakič, ko odstopijo od tega pravila. Besna sem na družbo, ki me je vzgojila, ne da bi me kdaj naučila raniti moškega, če mi na silo razkreči stegna, istočasno pa mi je ta ista družba vcepila idejo, da je to zločin, od katerega si ne bi nikdar opomogla. In predvsem blaznim od besa nad tem, da se še danes, kljub trem moškim, karabinki in ujetosti sredi gozda, od koder ne bi mogla pobegniti, če bi tekla, počutim krivo, ker nisem premogla poguma, da bi naju branila z malim pipcem. (Nemogoče je posiliti to pregrešno žensko)
Elit ne razburja sama pornografija, temveč njena demokratizacija. Pornografija je isceniran seks, obredni seks. Meje geta so bile začrtane brez vsakršne politične utemeljitve. Morala, ki so jo zaščitili s tem, je bila morala, ki želi, da so samo vodstveni razredi deležni izkušnje igrive seksualnosti. Kar pa zadeva ljudstvo, naj ostane kar mirno, saj bi preveč poltenosti nedvomno zmotile njegovo predanost delu… Družina, bojevita moškost, sram, vse tradicionalne vrednote stremijo k temu, da bi vsak spol omejile na njegovo vlogo. Moške na brezplačna trupla za državo, ženske pa na sužnje moškim. Vedno obstaja družbeni razred, ki ima koristi od tega, da stvari ostajajo, kakršne so, in ki ne govori resnice o svojih globljih motivih. (Porno čarovnice)